5 razlogov zakaj sem oblikovala Ursanina balerinke

VSE SE ZAČNE PRI - MAMI.
Moja mama je od nekdaj imela težave z izbiro obutve, ki je pri hoji ne bi ovirala. Odebeljena kost in težave s sklepi na stopalih so ji močno omejile izbiro čevljev v trgovinah, zato sem se odločila, da poskusim izdelati obutev, ki bi bila dovolj mehka in prožna, da bi se prilagodila njenemu stopalu in da jo noben šiv ali rob ne bi motil, tiščal ali oviral pri hoji. Očitno mi je uspelo, saj jih še dandanes z veseljem obuje.

MRAZ, VROČINA IN ESPADRILE.
V noge me pozimi rado zebe, poleti in pozno spomladi pa mi je prepogosto zelo vroče. Pozimi zato nosim volnene nogavice in volnene vložke za čevlje, ki sem jim oblikovala prav v ta namen - in sem srečna. V toplejših mesecih pa nastane težava, ko je še premraz za odprte čevlje ali sandale in hkrati pretoplo, da bi nosila zaprte čevlje z nogavicami. Sicer imam rada balerinke, a usnjenih in tistih iz umetnih materialov na boso nogo ne prenesem, ker se mi stopala v njih kmalu začnejo kuhat, v čevlju se začenja nabirati znoj in tako na mezincih in/ali na petah pridelam 'čudovite' mehurjaste žulje. Balerinke z bombažnimi nogavicami so zame 'no-go', ker mi pač ne zgleda, najlonke pa iskreno sovražim. Potem so tu še tiste male balerinkaste nogavičke, ki rade spredaj pogledajo ven, saj oblika izreza nogavičk običajno ni kompatibilna z izrezom balerink. Če je sreča, da se izreza slučajno ujameta, pa sigurno lezejo s pete in jih potem vlečem izpod nartnega loka in razmišljam, kako bi jih prilepila na nogo ali na čevelj. Zame morajo biti stvari praktične.

Svoje copate iz volnenega filca sem vedno z veseljem in brez kakršnihkoli težav nosila na boso nogo. Zato me je prešinila ideja, da poskusim izdelati 'copate', ki bi bili primerni tudi za ven. Spomnila sem se, da so bili edini zaprti čevlji, ki sem jih lahko in rada nosila na boso nogo, espadrile. Katera se jih ne spomni? V 80-ih so bile pravi hit! Imela sem vsaj 5 parov, vsake v drugi barvi, za vse možne stylinge. Zgornji del je bil platnen, podplat pa iz naravne vrvi. Tako sem si v glavi sestavila križanca mojih volnenih copatov in 80's espadril. Platnen zgornji del in podplat iz filca - to bo zmaga! 

OBLIKA, KI MENE MIKA.
Espadrile mi na videz niso več všeč. Ni mi všeč, kakšno obliko noge mi naredijo, želela sem bolj elegantno različico. Tudi balerinke v trgovinah so pogosto preozke, izrez je prevelik ali premajhen. Želela sem takšne, ki so na nartu dovolj izrezane, da lepo obstanejo na nogi in da obenem pokrijejo vse prste. Okroglino podplata spredaj pa sem želela oblikovati tako, da prsti niso stisnjeni skupaj v špico, ampak da imajo dovolj prostora, da se razporedijo v naravno pozicijo in se čimbolj približajo bosonogi hoji. 

BOSIH NOG.
Ko omenjam bosonogo hojo, govorim o hoji, ki se kar najbolj približa hoji brez čevljev. Tako, kot so hodili ljudje, ko še ni bilo dizajnerskih čevljarjev, inženirjev in oblikovalcev za vso mogočo specialno in specializirano obutev, ki podpira lok, dvigne in stabilizira, podpira gležnje, stiska prste,... Govorim o hoji, ki je našim prednikom omogočala tek za plenom in beg pred napadalci, plezanje po drevesih in hojo po travi. Kako jim je uspelo, se sprašujemo? Tako, da otrokom v že najbolj zgodnjem otroštvu niso obuvali neprožnih copatov s trdim podplatom in ortopetskim vložkom proti platfusu, ampak so jim omogočili, da se jim vse stopalne mišice, kosti in sklepi okrepijo sami in se postavijo v pravilno pozicijo. Podobno, kot otroka ne učimo hoje z berglami ampak želimo, da se nauči stabilne hoje brez opore in pripomočkov. To je obutev, v kateri čutiš tla pod nogami, začutiš razliko, ko hodiš po travi ali kamnih, asfaltu ali tlakovcih. In ob tem krepiš stabilno držo in vse stopalne mišice na najbolj naraven način. 

Ursanina balerinke imajo mehek, lahek in izjemno prožen podplat, ravno prav debel, da nas zaščiti in ravno prav tanek, da smo v stiku s tlemi. Balerinke imajo sicer za 5 mm dvignjeno peto a imamo kljub temu pri hoji v njih občutek, da smo obuti v nogavice. 

AH, TA POTOVANJA. 
Zelo rada potujem, sovražim pa pakiranje. Še posebej čevljev. Zavzamejo veliko prostora, so dokaj težki, vselej potrebujem različne za različne priložnosti. Zato sem si zaželela čevljev, bi bile lahke, bi se zložile v velikost prepognjenega Cosmopolitana, bi jih zlahka potisnila v torbico ali ročno prtljago. Ker jih v trgovinah nisem našla, sem si jih kar sama sešila. Ko potujem pozimi, jih v avtobusu ali na letalu potegnem iz torbice in jih po hitrem postopku zamenjam za škornje ali gojzarje. V hotelu jih nosim namesto copat, ker so fino udobne za po sobi dovolj fine za na zajtrk. Poleti in spomladi pa so na mojih nogah neprestano. V kovček spakiram še kak dodaten par, da se preobujem, če me slučajno ujame dež ali če želim več izbire pri mojem stylingu. Itak so peresno lahki (150 g) in v kovčku ne predstavljajo skoraj nobene dodatne teže. Za vsak slučaj pa v toaletko spakiram še kak par priponk rožic. Če se pojavi priložnost za kakšen bolj fensi dogodek, jih preprosto pripnem na Ursaninke kot bi si nadela uhane in že imam čisto nov izgled in super nobel čevlje.